Najstarejša in najbolj množična domača obrt v Sloveniji je izdelovanje lesenih predmetov, ki jih potrebujejo posamezna gospodinstva in gospodarstva pri vsakodnevnem opravilu. Saj si ne moremo predstavljeti domačije brez žlic, kuhalnice, rešeta, škafa, grabelj ali še stotine drugih lesenih predmetov, ki se jih je sčasoma prijelo ime suha roba.
Do konca prejšnjega stoletja je bila domača lesna obrt še živa od Ljubljanskega barja do Kolpe, na Notranjskem in Gorenskem. Nagli razvoj industrije je v 20. stoletju močno zavrl lesno obrt, ohranila se je vse do danes na gosto poseljenih in z lesom bogatih področjih Ribniške doline, Slemen, Velikih lašč vse do Roba in Krvave peči ter proti vzhodu v Suhi krajini, zlasti v dobrepoljskem okolišu.
Suha roba je prvič izpričana v 14. stoletju s sejemsko listino iz Loža. O njej izvemo tudi, ko je cesar Fridrik III leta 1492 dovolil Ribničanom izvažati živino, platno in razne lesene predmete, leskove obroče in smrekove obode na Hrvaško in v druge obmejne dežele.
Tako postane les pomemben vir za preživljanje malih kmetov na siromašni zemlji. Vendar ne lesna masa v današnjem smislu sečnje in predelave lesa, ampak je v les vloženega toliko delovnega kapitala in iznajdljivosti, da je vrednost gozdnih površin dvignjena do najvišje možne mere. Vsaka še tako majhna posest je izrabljena: od smrekovih debel do leskovega in drenovega grma, od javorja in jesena ter češnje do vrbovega šibja ob vodi.
Izdelovanje suhe robe je enakomerno porazdeljeno na vse družinske člane, od gospodarja in žene ter otrok do starke, ki sedeča pri mizi obrača nožič in izdeluje zobotrebce. Splošno znana delavnost in iznajdljivost se ni kazala samo doma, ampak tudi pri prodaji izdelkov daleč prek meja ožje domovine, kajti suha roba je neločljivo povezana s krošnjarstvom.
Danes izdeluje lesna domača obrt, poleg tradisionalnih predmetov, leseno embalažo in palete za industrijo, veliko pa tudi miniaturnih izdelkov za naraščajoči turizem. Poleg žlic in lopatic so iskane lesene pincete, solnice, leseni krožniki, poslikani sodčki itd. Mrzlo plastiko industrijske izdelave, ki se je po vojni tako razbohotila, je iz človekovih bivalnih prostorov v razvitem svetu že začela izpodrivati toplina lesa ročno izdelanih okrasnih in uporabnih predmetov.
KGZ Ribnica ne proizvaja t.i. "suhe robe", temveč deluje o sistemu oskrbe lesa, ki ga potrebuje kooperant za izdelavo lesenih izdelkov, organizira proizvodnjo in odkupuje končne izdelke kot večji grosist na tem področju. Z zadrugo sodeluje okoli 200 kooperantov. Najrazličnejše izdelke suhe robe zadruga skladišči, sortira, združuje v novo celoto, pakira in nato distribuira svojim kupcem, tako na domačem tržišču kakor tudi v tujino.